»Njegovega nasmeha, jasno. In glasu, imel je tako prijazen glas.«
»Eden. Edini in večni. Glas otroštva naših otrok. Hvala, gospod Souček. Za vse. Počivajte v miru.«
»Novi obraz bi spet dobil na primer 30 ali 36 glasov in ne bi vedeli, kakšni poslanci so v tej skupini. In stvar se lahko spet 'sfiži'.«
»Ne morem se otresti misli, kaj bi bilo, če ... bi se vse izšlo še pravočasno. Na žalost nam usoda ni vselej naklonjena, k sreči pa imajo nekatere grenke zgodbe tudi svojo slajšo in vedrejšo plat, na katero me bo poleg igralčevega glasu, enega izmed najbolj prepoznavnih glasov na splošno, ki bo vsaj za hip znova zaživel v knjižnem dodatku, spominjal njegov vselej živ, iskriv in svetlikajoč pogled, s katerim me je meril med mojimi občasnimi obiski na njegovem Kodeljevem.«
»Sem na Slatkonjo glej, ki v zemskem čaka še prahu,gori v nebo gredé, Deva preblaga, nazaj.Pesmi poslušaj glas, ki ti naša jih grla pojejo,hvalnice naših ust, ki te, Devica, slavé.Usmili vendar se me, ter vzemi prosečega hlapcas svojo pomožno roko gori nad zvezde v nebo.«
»Poklanjam se spominu na gospoda Jurija Součka, vsestranskega umetnika, čigar glas je s posebno žlahtnostjo generacije otrok in mladostnikov vodil na brezmejna pota risanih junakov.«
»Nihče ni pustil toliko topline v srcih mladih gledalcev kot prav Jurij Souček, saj so bili liki, ki jih je oživljal s svojim žametnim glasom, tako živi, njegove jezikovne bravure tako humorno domiselne, da bi se otrokom zgodba tudi brez slike risala pred očmi.«
»Поехали [pajehəlʲɪ], vzklikne Jurij, da skozi šipo vidimo njegove mandeljne – Gremo, prevede tvoj dedek, ki se je očitno odločil, da bo komentiral vsak prizor.«
»To je svet Jurija Kalana. To je majhen svet njegovih bližnjih. To je svet majhnih zgodb. To je svet, ki se nam kaže kot življenje nekega slehernika in s katerim se lahko poistoveti vsakdanji mali človek.«
Kliknite povezavo za prikaz izjav v želenem obdobju